Zeleni kavč modruje - POSTOJNSKI GRAD

Beseda na zelenem kavču je v zadnjem času tekla o zanimivi srednjeveški zgodovini Postojne, ki nam je razmeroma slabo poznana. Spraševali smo se predvsem, kakšna zgodba stoji za slabo ohranjenimi ruševinami na Soviču, griču, ki se razprostira nad veduto Postojne. Na mestu priljubljene razgledne točke je stal grad, zgrajen najverjetneje v 10. st. V 12. st. so z njim upravljali grofje Andeški, za njimi oglejski patriarhi; nekaj časa je bil v lasti grofov Goriških, v 14. st. pa so ga kupili Habsburžani in ga do leta 1430 dali v zastavo grofom Celjskim; za tem je grad postal deželnoknežja posest, do 16. st., ko so gospoščino kupili Eggenbergi. Grad je leta 1511 poškodoval potres, leta 1689 pa je pogorel in ostal prepuščen zobu časa.

 

Manj znano je dogajanje na gradu iz začetka 16. st. Po pričevanju beneškega kronista Marina Sanuta zvemo, da so v prvem letu t.i. prve avstrijsko-beneške vojne grad 10.6.1508, začasnemu premirju navkljub, zasedle beneške čete. Grad, pripadajoč Habsburžanom, so zasedle brez boja in ga po devetnajstih dneh nepoškodovanega tudi vrnile v cesarske roke. Predajo gradu brez boja lahko razumemo kot norčevanje iz cesarja Maksimilijana I., ki je vojno z Benečani začel – s hudomušnim napisom mu je odhajajoča beneška vojska sarkastično celo podala naziv zmagovalca, Postojnski grad pa proglasila za 'težko priborjeno' cesarjevo trofejo.

 

 

 

Več o zanimivi tematiki:

Igor SAPAČ, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Notranjska. Med Planino, Postojno in Senožečami, Ljubljana 2005

Ivan STOPAR, Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1989

Primož SIMONITI, Postojnski grad v letu 1508 in Maksimilijan I. z vzdevkom 'Leviades', Zgodovinski časopis 64, I-II, pp. 116-135

Vir bakroreza: Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, 1689