Na zelenem kavču smo nedavno razpravljali o zanimivi zgodovini gradu Šilentabor (Schillertabor) na Pivškem. Vzpetina ob vasi Šilentabor je bila naseljena že v železni dobi, saj raziskave potrjujejo prisotnost prazgodovinskega gradišča, podobnega tistemu na bližnji vzpetini Primož nad Pivko, kjer lahko še vedno občudujemo monumentalne nasipe kamenja.
Zaradi izpostavljene lege na vzpetini nad številnimi bližnjimi vasicami je lokacija že od nekdaj služila kot dobra izvidnica in tudi zavetišče pred morebitnimi pretečimi nevarnostmi, med katere na prehodu iz poznega srednjega v zgodnji novi vek prištevamo tudi Turke, ki so s svojimi rednimi in obsežnimi vpadi terjali prilagajanje prebivalstva naših krajev. Grad je bil tako, najverjetneje leta 1471, s strani na zelenem kavču že obravnavanega kranjskega plemiča, viteza Bernardina Raunacha in njegovega očeta, pozidan kot protiturška utrdba. Vanjo so se zatekali prebivalci tako zgornje kot spodnje Pivške kotline, vse do 19.stoletja pa je bil v lasti družine Raunachov.
Zgodovina gradu je sicer bila turbulentna, saj naj bi ga leta 1635 v okviru vseslovenskega kmečkega upora požgali puntarji, po poznejši prenovi naj bi ga ob koncu stoletja poškodovala še strela, zadnji udarec pa so predstavljale napoleonske vojne, ki so bile v marsikaterem pogledu znanilke drugačnih časov.
Ruševine gradu so burile tudi domišljijo Miroslava Vilharja, ki je leta 1860 zapisal: "Kdor te zidal, se potivši, te poderl je, kri prelivši!"
Poskus rekonstrukcije gradu Šilentabor (spletni vir)
Več o zanimivi tematiki:
Povezava na kratek dokumentarni film
Dušan KOS, Vitez in Grad, Ljubljana 2005. Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982.
Dragica ČEČ, Politično delovanje Bernardina Raunacha, v Dvorec Ravne. Med zgodovino in digitalnim, Pivka 2022
Drago KOLENC, Grajska gospoda iz raja na Krasu, Pivka 2019
